Dragi bralci, z veseljem se ob taki priložnosti obračam na vas v slovenščini, saj mislim, da bo to dalo še globlji pomen dogodku, glede katerega delim z vami svoje misli.
Nekdanji slovenski predsednik Borut Pahor in predsednik Italije Sergio Mattarella sta torej prejela častni akademski naziv. Trst je bil še enkrat prizorišče dragocenega seganja v roke med italijanskim in slovenskim predstavnikom. Na tržaški univerzi je tistega petka, 12. aprila, bil velik praznik, ki miri dušo nas, Slovencev v Italiji. V časih, ko nesporazumi tako zlahka prerastejo v večje konflikte in ko je vojn kakor gob po dežju, se v tržaškem zalivu godi skoraj čudež. Trst, ki je bil ena izmed prvih tarč italijanskega fašizma s požigom Narodnega doma leta 1920, sedaj blaži in celi rane. Še bolj pomenljivo pa je, da je spodbudnik tega grajenja mostov prav Univerza. Na hodnikih, v predavalnicah in izven teh si mladi gradijo bodočnost, miselnost in postajajo osebe bodočnosti. Univerzitetni kontekst je vedno bil in bo stičišče različnih mišljenj, raziskovanja in debatiranja. In ravno v teh prostorih, v katerih mladi drugačnih prepričanj in zanimanj gradijo naš jutri, sta nam bila Pahor in Mattarella pravi zgled človeštva. Italija in Slovenija sta v preteklih letih ojačila dialog med narodoma, ki se prav v naših krajih zlijeta v eno, ne da bi izgubila vsak svojo enovitost. Oba predsednika sta večkrat poudarila pomembnost spoštovanja ran soseda: vsak je namreč doživel grozote zgodovine na svoj način. Naša dolžnost pa je, da na preteklost gledamo z radovednimi očmi, ki spoštujejo različen spomin, čeprav ga verjetno ne morejo popolnoma razumeti.
Mattarella je še izpostavil vrsto preteklih poskusov dialoga, med katerimi takojšnje sodelovanje po slovenski osamosvojitvi ("Dichiarazione Congiunta sull'instaurazione delle relazioni diplomatiche tra la Repubblica di Slovenia e la Repubblica Italiana"), skupna obležitev in spomin na Tigrovce in žrtve fojb julija 2020, vrnitev Narodnega doma in druge slovesnosti na poti k odpravi sovraštva in grajenju složnosti dveh narodov in sosednjih držav. Pahor pa je med drugim citiral odlomka iz poročila slovensko-italijanskih odnosov 1880-1956, ki omenjata krivice in zločine obeh strani.
Pahor in Mattarella sta pravi simbol prijateljstva, ki je na občutljivih ranah obrodil neprecenljive sadove. Oba skrbita vsak za svoje korenine in iščeta, da bi svoj narod bogatila z globljim spoznavanjem drugih.
Živimo v svetu površnosti, ki zaslepljeno sledi egoističnim, puhlim ciljem. Bratstvo in sočutje sta postavljena ob stran. Prav vse se vedno hitreje spreminja, sledimo hitremu tempu novega časa, vrednote bledijo in nimajo več moči, da bi nam kot pastir kazale pravo pot. Soseda večkrat ne poznamo in raje gremo po svoji poti naprej. A tudi v takih časih lahko še najdemo ljudi kot sta nagrajena častna predsednika, ki pa verjameta v moč stiska rok in toplega objema ter zaupata moči gojenja medsebojnih odnosov in dialoga med razlikami.
V zmedi kaotičnih vrednot nam onadva kažeta edini način za preživetje v svetu, v katerem se neizbežno srečujejo in sobivajo različne kulture, verstva in prepričanja. Soglasno nam pravita, da sta si ‘drug drugemu pomagala in tako skupaj zmagala’.
Da bi bilo takih velikih srečanj vedno več tudi v našem vsakdanu.◼
